Arhitekturni biro STVAR | Kopališče Obla Gorica, Radovljica

Arhitekturni biro STVAR | CITAT 01: Vsako letna popravila »ogrevanja vode« (po letu 1945). Moj oče Franc (in kasneje jaz kot vajenec) je vsako leto opravil »remont« bakrenih cevi na kopališču. Takrat namreč niso delali tako dolgih cevi kot danes in najdaljše so bile dolge en meter. Bakrena cev, ki je služila ogrevanju vode je bila daljša kot 50 metrov, saj je bila nameščena na vrhu strehe Vurnikovih kabin po vsej dolžini. Torej je bilo potrebno na vsak meter »zlotati, zaciniti ...« dve cevi skupaj. Z ugašeno kositrno kislino je tako moj oče zalil vsak lot posebej. Na vsakih šest metrov pa je moral narediti »flančno«, to je železno objemko, ki pa je morala »dihati« in zato je nikoli ni smel popolnoma zapreti. Celotna bakrena cev pa je bila na vsakih 15 do 20 cm še namerno naluknjana, saj je skozi te luknjice hladna voda iz vodovoda potem tekla po bakreni strehi (baker je toplotni prevodni) v žleb na koncu strehe. Ta topla voda, ki je večinoma dosegla od 20 do 22 stopini (ob vročini seveda tudi več), je bila nato po cevi speljana v bazen. Včasih so bile zime bolj hladne, celo mrzle in prav vsako leto nama vreme ni bilo nič naklonjeno. Zaradi temperaturnih razlik je vsako leto večina lotov popokala in na začetku oče (vsa povojna leta), kasneje pa oba, sva vsako leto imela veliko dela, da sva popravila »centralno ogrevanje pod Oblo gorico«. Povedal Janez Bohinec (sin Franca Bohinca, lastnika podjetja »Splošno kleparstvo Bohinec Franc), Vir: Digitalni arhiv Radovljica, Gradnja 1945-1960 (Radovljica in Lesce) CITAT 02: Kopališče v Radovljici obnavljajo. Po precej muhasti zimi so vendarle nastopili lepi dnevi in če ne piha veter, je na soncu že kar vroče. Marsikdo, predvsem mladina, že kar vneto in »zares« misli na kopanje. Kopališče v Radovljici je nedvomno sestavni del radovljiškega pojma – »turizem«. Zato ni prav nič čudno, če mu je dal letošnji družbeni plan ljudskega odbora mestne občine v Radovljici za popravilo 1,700.000 dinarjev. To sicer še ne bo zadostovalo za vsa popravila, vendar je treba poudariti, da je to doslej največja vsota, ki so jo v enem letu investirali v kopališče. Doslej je kopališče dobivalo vsako leto nekakšno proračunsko drobtinico, tako da si niso mogli veliko pomagati. Vse kar so naredili, je bilo le napol in začasno narejeno. Z letošnjim letom pa so sklenili začeti drugače. Naredili in popravili bodo toliko, kolikor bo pač denarja na razpolago, toda ta dela bodo opravljena temeljito. Zato pomenijo letošnja popravila kopališča šele začetno etapo pri obnovi celotnega kopališča, ki popravilo nujno potrebuje. Trenutno popravljajo del betonske podloge pod slačilnicami, bazen za gretje vode za tuše in morda bodo še prepleskali slačilnice. Dela kar nekam napredujejo, delavci pa obljubljajo, da bodo z letošnjimi deli končali do 15. junija, ko bo kopališče tudi odprto. Glas Gorenjske, 7. 5. 1955, Vir: Digitalni arhiv Radovljica, Gradnja 1945-1960 (Radovljica in Lesce) CITAT 03: Očak med bazeni se pomlajuje / Radovljiško kopališče v adaptaciji – Spremenjeni prvotni načrti. Leta 1933 so zgradili radovljiško kopališče. Takrat je bilo to drugo kopališče v Sloveniji. Le v Ljubljani imajo starejšega (Ilirija). Radovljiško kopališče je bilo grajeno v tipičnem slogu in se je izredno ujemalo s svojo okolico. Predvsem je postalo znano. Zadnja leta pa je bilo kopališče znano tudi po svojem razpadanju. Njegova lepa zunanja podoba tudi ni bila dobro grajena. Pojavile so se razpoke, voda je odtekala, lesene kabine so bile dotrajane, bazen ni več ustrezal za zahtevnejša plavalna tekmovanja. Zaradi vse večjih pomanjkljivosti ga ni bilo mogoče več vzdrževati in tako so pričeli z rekonstrukcijo. Začetni načrti so bili veliki. Stari bazen so nameravali pregraditi ter narediti iz njega dva manjša: za skoke v vode in otroški bazen. Poleg sedanjega pa so nameravali narediti nov moderen olimpijski bazen (20 x 50 m). Pokazalo se je, da bi bila takšna gradnja prezahtevna in so prvotni načrt zaradi tega spremenili. Sedaj rekonstruirajo stari bazen. Razširili ga bodo na 16 metrov (prej je bil širok 13 m) ter delno poglobili. Prav tako nameravajo narediti nove kabine, ki bodo sicer zadržale prvoten stari stil arkad, vendar bodo narejene na sodobnejšem in ekonomičnejšem principu (omarice). Glavno vodilo pri adaptaciji pa je to, da bodo končno v Radovljici le prišli do prepotrebnih filtrirnih naprav. Tako bo voda v bazenu čistejša in toplejša, ker je ne bo potrebno velikokrat menjati. In kdaj bo narejen bazen? Jasno je, da letos ne more biti, čeprav je bilo prvotno v načrtu, da bo do 15. Julija. Pri preurejanju so sicer plavalci iz Radovljice naredili že precej prostovoljnih ur, vendar bomo vseeno lahko zadovoljni, če bo bazen narejen do druge sezone. Čeprav bi lahko negodovali nad tem, da Radovljica v polni turistični sezoni nima bazena, kar se nedvomno pozna tudi na njenem turističnem prometu, smo v sedanjem položaju vseeno lahko zadovoljni, ker končno vsaj realno lahko pričakujemo, da ga bo dobila. Očak med bazeni se pomlajuje. Če bo šlo vse po načrtih, bo imela drugo leto Radovljica zopet enega izmed najlepših bazenov pri nas. Dosedanje trimesečno delo, ki ga izvaja SGP Gorenjc, mu je že dalo grobe oblike bodočega izgleda. P. Colnar, Glas, 13. 8. 1966, Vir: Digitalni arhiv Radovljica, Gradnja 1960-1975 (Radovljica)

Kopališče Obla Gorica, Radovljica

''Radovljiško letno kopališče je sklop športnih naprav, ki jih je obvladoval betonski skakalni stolp. Načrte je izdelal I. Vurnik izhajajoč iz ideje, da je celotno kopališče ena sama zgradba, ki jo obvladuje enotna arhitektura.'' (Vir: Register nepremične kulturne dediščine):

Kopališče je bilo po načrtih arh. Vurnika zgrajeno l. 1933 kot odličen primer funkcionalizma. Bazensko ploščad sta na severni in južni strani omejevali stavbi s športnimi in gostinskimi prostori, vzdolž pobočja Oble Gorice ju je povezovalo stebrišče z kabinami in sanitarijami, kompleks pa se je odpiral proti zahodnemu soncu in pogledom na Alpe. Elegantna betonska konstrukcija skakalnega stolpa, ki je predstavljal vertikalni poudarek kompleksa, je sčasoma prerasla v simbol prepoznavnosti radovljiškega kopališča. Z vidika uporabe načrtovanih oz. uporabljenih materialov gre za preplet betona, lesa in kovine, z vidika tehnologije pa je potrebno omeniti razvod iz bakrene cevi na ravni strehi, ki je omogočal solarno ogrevanje bazenske vode, ki so jo zajemali v 2 km oddaljenem potoku, z odpadno vodo pa so zalivali bližnje vrtove. V povezavi z bazensko ploščadjo je bila na nivoju strehe v zelenem pobočju izvedena sončna ploščad, ob kopališču pa je bil urejen še prostor za tenis, ki se je v zimskem času preuredil v drsališče. (FOTOGRAFIJE 01, 02, 03)
Iz zapisov po 2. sv. vojni lahko razberemo, da so se zaradi nekvalitetne izvedbe kmalu začele pojavljati težave z vzdrževanjem (CITAT 01, 02), po dobrih tridesetih letih od začetka uporabe pa so se začele bistvene predelave (CITAT 03). Leta 1966 je bila razširjena bazenska školjka in posledično odstranjeno povezovalno stebrišče, s čimer je prej enoten objekt razpadel na dva dela. Športna igrišča ob bazenu je nadomestil kamp. Skakalni stolp je bil zaradi statične ogroženosti ob prenovi olimpijskega bazena v devetdesetih odstranjen, dodan je bil zunanji otroški bazen, prezidave in dozidave stavb pa so bile izvedene v kakofoniji slogov in materialov. Takorekoč vsi bistveni elementi prvotne zasnove, z izjemo lokacijske umestitve in terasne konfiguracije terena, so bili izgubljeni.
V letu 2011 smo pričeli z načrtovanjem rekonstrukcije kompleksa za celoletno uporabo, dodatnega notranjega učnega bazena in z možnjostjo gradnje v ločenih fazah:

Arhitekturna zasnova temelji na ohranitvi prvotnega koncepta enovitega podolžnega kompleksa ob vznožju Oble Gorice z vertikalnim poudarkom stolpa, ki v novi funkciji služi razgledišču in zaletnim ploščadim vodnih toboganov. Podoba stolpa, kot ponovno vzpostavljene prostorske dominante, v mestnem prostoru jasno označi kopališki kompleks. Izbor materialov je aksetsko omejen na betonsko konstrukcijo, les, kovino in steklo. Tehnološko nadgradnjo bo v zadnji fazi izvedbe predstavljala drsno pomična streha nad olimpijskim bazenom, s čimer bo omogočeno obratovanje v smislu zunanjega kopališča poleti in dvoranskega kopališča pozimi. Ohranjena terasna konfiguracija omogoča prehode s kampa na najnižjem nivoju, preko nivoja zelenice s ploščadjo otroškega bazena na nivo olimpijskega bazena, etažo višje na sončno ploščad v sklopu ravne strehe ter na sonaravno urejene lesene ploščadi v zalednem pobočju Oble Gorice. Z vseh nivojev se zasnova odpira jugo-zahodnemu soncu ter panorami od Jelovice, preko Julijskih Alp, do Karavank. Glavno vhodno območje se ohranja vzdolž južne fasade, z orientacijo proti jedru Radovljice.
Investitor:

Občina Radovljica
Površine:

Notranje ~5200 m2
Zunanje ~4700 m2
Kronologija:

2011-2013: idejna zasnova in sprememba prostorskega akta
2015-2016: PGD in PZI projekt, pridobitev gradbenega dovoljenja
2021: Izdelava PZI projekta za 1. fazo gradnje in pridobitev izvajalca
2021-2023: gradnja 1. faze

CITAT 01: Vsako letna popravila »ogrevanja vode« (po letu 1945).

Moj oče Franc (in kasneje jaz kot vajenec) je vsako leto opravil »remont« bakrenih cevi na kopališču. Takrat namreč niso delali tako dolgih cevi kot danes in najdaljše so bile dolge en meter. Bakrena cev, ki je služila ogrevanju vode je bila daljša kot 50 metrov, saj je bila nameščena na vrhu strehe Vurnikovih kabin po vsej dolžini. Torej je bilo potrebno na vsak meter »zlotati, zaciniti ...« dve cevi skupaj. Z ugašeno kositrno kislino je tako moj oče zalil vsak lot posebej. Na vsakih šest metrov pa je moral narediti »flančno«, to je železno objemko, ki pa je morala »dihati« in zato je nikoli ni smel popolnoma zapreti. Celotna bakrena cev pa je bila na vsakih 15 do 20 cm še namerno naluknjana, saj je skozi te luknjice hladna voda iz vodovoda potem tekla po bakreni strehi (baker je toplotni prevodni) v žleb na koncu strehe. Ta topla voda, ki je večinoma dosegla od 20 do 22 stopini (ob vročini seveda tudi več), je bila nato po cevi speljana v bazen. Včasih so bile zime bolj hladne, celo mrzle in prav vsako leto nama vreme ni bilo nič naklonjeno. Zaradi temperaturnih razlik je vsako leto večina lotov popokala in na začetku oče (vsa povojna leta), kasneje pa oba, sva vsako leto imela veliko dela, da sva popravila »centralno ogrevanje pod Oblo gorico«. Povedal Janez Bohinec (sin Franca Bohinca, lastnika podjetja »Splošno kleparstvo Bohinec Franc), Vir: Digitalni arhiv Radovljica, Gradnja 1945-1960 (Radovljica in Lesce)

CITAT 02: Kopališče v Radovljici obnavljajo.

Po precej muhasti zimi so vendarle nastopili lepi dnevi in če ne piha veter, je na soncu že kar vroče. Marsikdo, predvsem mladina, že kar vneto in »zares« misli na kopanje. Kopališče v Radovljici je nedvomno sestavni del radovljiškega pojma – »turizem«. Zato ni prav nič čudno, če mu je dal letošnji družbeni plan ljudskega odbora mestne občine v Radovljici za popravilo 1,700.000 dinarjev. To sicer še ne bo zadostovalo za vsa popravila, vendar je treba poudariti, da je to doslej največja vsota, ki so jo v enem letu investirali v kopališče. Doslej je kopališče dobivalo vsako leto nekakšno proračunsko drobtinico, tako da si niso mogli veliko pomagati. Vse kar so naredili, je bilo le napol in začasno narejeno. Z letošnjim letom pa so sklenili začeti drugače. Naredili in popravili bodo toliko, kolikor bo pač denarja na razpolago, toda ta dela bodo opravljena temeljito. Zato pomenijo letošnja popravila kopališča šele začetno etapo pri obnovi celotnega kopališča, ki popravilo nujno potrebuje. Trenutno popravljajo del betonske podloge pod slačilnicami, bazen za gretje vode za tuše in morda bodo še prepleskali slačilnice. Dela kar nekam napredujejo, delavci pa obljubljajo, da bodo z letošnjimi deli končali do 15. junija, ko bo kopališče tudi odprto. Glas Gorenjske, 7. 5. 1955, Vir: Digitalni arhiv Radovljica, Gradnja 1945-1960 (Radovljica in Lesce)

CITAT 03: Očak med bazeni se pomlajuje / Radovljiško kopališče v adaptaciji – Spremenjeni prvotni načrti.

Leta 1933 so zgradili radovljiško kopališče. Takrat je bilo to drugo kopališče v Sloveniji. Le v Ljubljani imajo starejšega (Ilirija). Radovljiško kopališče je bilo grajeno v tipičnem slogu in se je izredno ujemalo s svojo okolico. Predvsem je postalo znano. Zadnja leta pa je bilo kopališče znano tudi po svojem razpadanju. Njegova lepa zunanja podoba tudi ni bila dobro grajena. Pojavile so se razpoke, voda je odtekala, lesene kabine so bile dotrajane, bazen ni več ustrezal za zahtevnejša plavalna tekmovanja. Zaradi vse večjih pomanjkljivosti ga ni bilo mogoče več vzdrževati in tako so pričeli z rekonstrukcijo. Začetni načrti so bili veliki. Stari bazen so nameravali pregraditi ter narediti iz njega dva manjša: za skoke v vode in otroški bazen. Poleg sedanjega pa so nameravali narediti nov moderen olimpijski bazen (20 x 50 m). Pokazalo se je, da bi bila takšna gradnja prezahtevna in so prvotni načrt zaradi tega spremenili. Sedaj rekonstruirajo stari bazen. Razširili ga bodo na 16 metrov (prej je bil širok 13 m) ter delno poglobili. Prav tako nameravajo narediti nove kabine, ki bodo sicer zadržale prvoten stari stil arkad, vendar bodo narejene na sodobnejšem in ekonomičnejšem principu (omarice). Glavno vodilo pri adaptaciji pa je to, da bodo končno v Radovljici le prišli do prepotrebnih filtrirnih naprav. Tako bo voda v bazenu čistejša in toplejša, ker je ne bo potrebno velikokrat menjati. In kdaj bo narejen bazen? Jasno je, da letos ne more biti, čeprav je bilo prvotno v načrtu, da bo do 15. Julija. Pri preurejanju so sicer plavalci iz Radovljice naredili že precej prostovoljnih ur, vendar bomo vseeno lahko zadovoljni, če bo bazen narejen do druge sezone. Čeprav bi lahko negodovali nad tem, da Radovljica v polni turistični sezoni nima bazena, kar se nedvomno pozna tudi na njenem turističnem prometu, smo v sedanjem položaju vseeno lahko zadovoljni, ker končno vsaj realno lahko pričakujemo, da ga bo dobila. Očak med bazeni se pomlajuje. Če bo šlo vse po načrtih, bo imela drugo leto Radovljica zopet enega izmed najlepših bazenov pri nas. Dosedanje trimesečno delo, ki ga izvaja SGP Gorenjc, mu je že dalo grobe oblike bodočega izgleda. P. Colnar, Glas, 13. 8. 1966, Vir: Digitalni arhiv Radovljica, Gradnja 1960-1975 (Radovljica)